Matej se je pripravljal na birmo. Dve leti so že tekle priprave in pravzaprav se je imel dobro med sošolci pri verouku, še posebno pa ga je presenetilo, kako lepo se razume z animatorjem Urošem. Uroš je bil res že velik in Matej ga je spoštoval. Spoštoval! Prvič je sploh razumel, kaj naj bi ta beseda pomenila, po vsem, kar si je prej predstavljal o njej.
»Spoštuj očeta in mamo …« so učili pri verouku in to je še nekako razumel.
»Nobenega spoštovanja nima ta mularija!« je vpil sosed, kadar je moral odskočiti pred drvečimi kolesi.
Vsekakor, spoštovanje je bilo nekaj napornega, nekaj, zaradi česar se mora otrok zviti vase in potuhniti in se delati ponižnega in ubogljivega. Zoprno!
Zdaj pa je v vsem svojem mladem srcu začutil, kako zares spoštuje Uroša in kako to ni ne naporno ne zoprno, ampak je to dober odnos do drugega človeka. Občudoval je njegovo vedenje, njegovo znanje, njegovo srce – pomisli, tudi srce! Uroš je imel dobro srce in Mateju je to dobro naredilo pri s...