Vsi vemo, kako pogosto si želimo natanko tisto, česar nimamo. Večina kodrolask si lase ravna, tiste z ravnimi pa si jih kodrajo ali si kodre vsaj želijo. Kdor ima pege, se jih želi znebiti, kdor jih nima, pa bi si jih želel. Majhni si želijo biti večji, veliki bi bili radi malo manjši. Že pri zunanjosti primerov kar mrgoli, podobno pa je tudi pri drugih lastnostih.

Zakaj bi si recimo želel, da bi znal igrati trobento, če pa tečeš najhitreje v razredu? Zakaj bi si želela dolgih nog, če imaš dolge trepalnice? Zakaj bi si želel brata, če imaš dve sestri? Zakaj bi si želela ravnih las, ko pa ti vsi zavidajo tvoje kodre!? Zakaj bi si želel atletske postave, ko pa imaš tako očarljiv nasmeh? Zakaj ne znamo ceniti tega, kar imamo?

Verjetno zato, ker smo svojih darov navajeni. Tako navajeni, da jih imamo že za samoumevne in jih sploh ne opazimo več.

Če bi imeli vsi vse talente, nihče ne bi bil več poseben. Če bi vsi tako hitro tekli kot najhitrejši sošolec, ne bi...