Ta dežela ni bila podobna nobeni deželi na svetu. Njeno prebivalstvo so v celoti sestavljali otroci. Najstarejši so imeli štirinajst let <...> Eden se je smejal, drugi kričal, ta je klical, oni klical, nekdo je ploskal, drug pa žvižgal in tretji oponašal kokoš, ko nosi jajce: skratka, tak pekel, takšno vreščanje, takšen vražji bakanal, da si si moral zamašiti ušesa, da bi ne oglušel <...> Po vseh zidovih hiš so se brale z ogljem napisane prelepe reči kot npr.: »živijo igrači (namesto: igrače); nočemo več šolo (namesto: nočemo več šole); »Dol z Larin Metiko« (namesto: z aritmetiko) in podobne cvetke.

Razposajenost otročajev v Deželi igrač, v kateri se znajde Collodijev Ostržek, ni povsem brez podobnosti s svetom, v katerem živimo. Poulični dogodki, grafiti, miselni domet vstajništva in njegove medijsko-kulturne in akademske podpore se v marsičem zdijo kot uprizoritev 31. poglavja Ostržka. Vendar niso nič nenavadnega,...