V prvem zvezku Slovarja slovenskega knjižnega jezika (1970) dobimo o besedi afna tele podatke: nižje. pog. opica // slabš. človek z nenaravno, izumetničeno zunanjostjo ali vedenjem, zlasti ženska ● niž. pog. že spet afne gunca dela ali govori kaj šaljivega. Potem se je v treh desetletjih zgodilo v slovenskem jeziku marsikaj (med drugim je bilo reklo »afne guncat« javno in z neposrednim televizijskim prenosom izgovorjeno celo v enem najuglednejših govornih položajev v Sloveniji, z mesta predsednika Državnega zbora), vendar se vrednotenje besede afna ni bistveno spremenilo, zato v Slovenskem pravopisu (2003) beremo o njej tole: neknj. pog. opica; ǀkdor se nenaravno, izumetničeno vedeǀ; rač. žarg.ǀznak <@>ǀ. Človek bi rekel: ta beseda je v vsakem primeru tako močno obremenjena, da je njena dodatna raba za strokovno pisanje in govorjenje diskvalificirana. Pa ni čisto tako.

Prejšnji mesec sem prejel tole sporočilo: »Zanima me, ali...