Nauk o lepem je dobil nov koordinatni sistem.

Pred leti sva se s sosedo, ki je potem dočakala sto štiri leta, pogovarjala o tem in onem ter o Bogu. Čudila se je, da nekateri ne verujejo. Pokazala je na cvetoči travnik onkraj ceste in rekla: »Kaj ne vidijo?« Zanjo je bil zeleni travnik s cvetkami dovolj. Tam je bilo vse, kar je potrebovala za spoznanje Boga: kozmični red, življenje močnejše od smrti, božja skrb za preprosto kmečko ljudstvo, z eno besedo, lepota.

Je bila njena pamet zatemnjena pamet? Je bilo takšno razumevanje travnika sad neizobraženosti? Kakšen razsvetljenski fundamentalist bo trdil, da je tako. A odkar smo kot toplo vodo znova začeli odkrivati čustveno inteligenco in tudi pod newagevskim vplivom spet odobravati intuicijo, je ljudi, ki bi se naši sosedi smejali, vse manj.

Kmalu bo sto let, odkar je Marcel Duchamp razstavil pisoar, Kazimir Malevič narisal črn kvadrat na beli podlagi, skladatelj Arnold Schönbe...