V soboto se je od škofa Gregorija Rožmana poslovilo več tisoč Slovencev. Mnogi od njih so škofa osebno poznali, se z njim srečevali v času službovanja v Ljubljani, na Koroškem in v izseljenstvu, velik del množice ob slovesu pa je bilo takih, ki so se rodili v letih, ko je bil škof Rožman že mrtev. Nekatere od njih smo vprašali, zakaj so prišli na pogreb in kaj to dejanje pomeni njim osebno in kaj za slovenski narod.

Zorko Simčič, pisatelj, Prešernov nagrajenec
Veličastna slovesnost! Pokop, pietetno dejanje, hkrati pa poklon velikemu človeku. Zakaj je bil kot »ljubljanski škof in exilio« rojakom tako pri srcu? Mislim, da najprej zato, ker je povezoval naše skupnosti po raznih celinah in – medtem, ko je sam prenašal težo begunstva in krivičnih obtožb – nosil besede tolažbe in upanja drugim. Sam pa vidim njegovo veličino še v nečem drugem. Pred davnimi leti je bilo v Buenos Airesu zborovanje, ki je bilo izpeljano po enem izmed njegovih gesel: Eno nas druži in ve...