Petek je, zadnja ura. Z mislimi sem med prijetnimi obveznostmi vikenda, ki je pred mano. Imamo biologijo, ki jo imam sicer zelo rada, ampak zadnja ura v petek naredi svoje. Z naporom zberem še kanček energije, ki mi je preostal. Samo še deset minut! Zdrži!

Začnem poslušati, da bi vedela, o čem govorimo. Iz sošolkinega zvezka ugotovim, da govorimo o srcu. Ujamem podatek, da je velikost stisnjene dlani enaka velikosti srca. Stisnem svojo majhno dlan in si zamislim: tako majhno je v resnici moje srce. Ta dan mi ta podatek ne da miru. Ves čas opazujem dlani ljudi okrog sebe. »Kako veliko srce mora imeti tale!« razmišljam, ko na vlaku stojim poleg visokega fanta. Pot mi prečka starka. Njena dlan je tanka in zgubana, tudi njeno srce mora biti že šibko. Doma mi priteče v objem sestrica z majhnimi in drobcenimi ročicami, kar pomeni, da je njeno srce še zelo majhno.

In potem začnem razmišljati. Velikost mojega srca je odvisna od velikosti moje dlani. Kako zelo je torej pom...