Dr. Tamara Griesser Pečar o škofu dr. Gregoriju Rožmanu



Škof Anton Bonaventura Jeglič je, ko je spoznal, da mu pešajoče moči ne omogočajo več suverenega vodenja ljubljanske škofije, leta 1928 prosil za koadjutorja s pravico nasledstva. Vztrajal pa je, naj papež na to mesto imenuje dr. Gregorija Rožmana. S čim je tedaj 45-letni profesor cerkvenega prava, ki je v Ljubljano prišel leta 1919 iz avstrijske Koroške, škofa Jegliča tako prepričal, da si ga je želel za svojega naslednika?

Škof Jeglič je zato, ker ga je silila okolica, naj pravočasno poskrbi za naslednika, prosil Rim za pomožnega škofa s pravico nasledstva. Iskal je nekoga, ki bi začeto delo neprekinjeno nadaljeval. Za naslednika je predlagal univerzitetnega profesorja Rožmana in se je bil, če ta ne bi bil izvoljen, pripravljen pomožnemu škofu sploh odreči, kot je sporočil nunciju. Ob strani je hotel imeti koadjutorja, ki je delaven in ne željan časti. Z...