»S čim boš povrnil?«
me je povprašal Stvarnik,
ko sem stopil pred njega.
»Povrnil za zvezde,
ki so ti sijale v noč,
za izvire, potoke in reke,
iz katerih si pil in se v njih umival,
za polja, hribe in morje,
kjer si umirjal svoje srce,
za zelene trave in veter v njih,
ki so ti hladili telo,
za pesem ptic in murnov,
s katero si zdravil svojo dušo,
s čim boš povrnil za natrgane klase,
s katerimi si nasitil svoje bližnje?

In s čim jih boš očistil,
ti, ki si jih umazal,
s čim jih boš oživil,
ti, ki si jih ubijal,
s čim jih boš nadomestil,
ti, ki si jih iztrebljal?

Glej, vse to sem ti daroval
in – čakal na vzgibe tvojega srca:
da bi te slišal vriskati,
da bi te videl objemati,
da bi te doživel strmeti!«

»Pošlji me še enkrat nazaj,«
sem ga poprosil,
»in vse bom popravil!
Hodil bom z občudovanjem
skozi tvoje gozdove in jih objemal,
na vrhovih gora...