V velikonočnem času večkrat slišimo poročila o odzivih Jezusovih učencev na nepričakovani dogodek Jezusovega vstajenja. Dva učenca, apostol Peter in Janez, sta tekla h grobu, Janez je prehitel Petra in ga počakal pri grobu. Ko sta vstopila, sta videla le povoje in prtič, ki je bil na Jezusovi glavi. Ni bilo veliko videti, še manj se je dalo razumeti, evangelist Janez je ob tem zapisal: »Videl sem in veroval.«.

Jezusovo vstajenje na neki način odgovarja našim človeškim izkušnjam. Ko se mladima zakoncema rodi otrok, sta presrečna, zreta v zibelko in se čudita novemu življenju. Ne moreta napovedovati otrokove prihodnosti, ne vidita je, le verujeta lahko, da bo iz tega otroka zrasla zrela in srečna oseba. Nato otrok odrašča in začne svet gledati s svojimi očmi. Kakšna je njegova vloga v tem širnem svetu? Ni vse najlepše na tem svetu, so njegove zelo zgodnje ugotovitve. Ljudje niso vedno prijazni drug do drugega, ni še miru na svetu. Ne ve in še ne razume, ko se sprašuje,...