Bili so v šoli v naravi in fantje so se seveda postavljali drug pred drugim z vsem mogočim, predvsem z neumnimi stvarmi. Klemen pa se z neumnimi rečmi res ni hotel postavljati, pametnih se pa ni spomnil. Zjutraj pa mu je šinila v glavo odrešilna misel in veselo je skočil iz postelje, na hitro naredil križ na čelo, nekaj zamrmral kot jutranjo molitev in stekel v kopalnico. Gotovo bo pohvaljen!
Ko so sošolci prišli za njim, si je že vneto drgnil zobe in imel usta polna pene. Seveda umivalnikov ni bilo toliko kot fantov, zato so ga suvali:
»Daj, pohiti, umakni se!«
»Počakaj, temeljito jih moram umiti!«
Voda je tekla in tekla, fantje so nestrpno mencali za njim, on pa je pridno drgnil zobe.
Za kočo je skrbel oskrbnik, prijazen možic s sivimi brki, ki jim je sinoči vse lepo razložil, pomagal je učiteljicam razporediti otroke pa sobah, mimogrede jim je povedal še hišni red o lučeh in vratih in navrgel: »Kadar pridejo v kočo odrasli, jim povem, da se tu ne kadi in naj...