»In vsi so se enodušno zbirali v Salomonovem stebrišču« (Apd 5,12).

Prvi dnevi v življenju apostolov in drugih, ki so spremljali Jezusa na veliki petek, so bili potem, ko so našli Jezusov grob prazen, polni negotovosti in dvomov, tudi strahu. Vendar upanje ni umrlo. Mir jim je prinesel sam Jezus, ko se jim je prikazal v poveličanem telesu.

Mir, ki jim ga je podaril, se je kazal tudi v njihovi pripadnosti skupnosti. Korenine takšne skupnosti lahko iščemo v enodušnem in vztrajnem zbiranju v templju, v Salomonovem stebrišču vsak dan. Ideal prvih vernikov, ki se nam dandanes verjetno zdi nedosegljiv, če že ne popolnoma utopičen, je temeljil na veri v vstalega Kristusa in na popolni svobodi posameznika, da se pridruži skupini ljudi, ki so doživeli neskončno Božjo ljubezen, ki je človeštvu podarila svojega Sina. V moči te vere so se po rokah apostolov dogajala številna znamenja in čudeži. V apostolih so ljudje videli veliko upanje, da bi se rešili svojih težav s telesnim...