Po naših omejenih človeških pogledih je bil Kristus, za kristjane Bog na zemlji, preskromen ne samo s svojim rojstvom, ampak tudi s svojim vstajenjem. V tistem trenutku bi se moralo po našem zgoditi kaj velikega, recimo potresni sunek, ki bi ga občutilo vsaj Sredozemlje. Že vstal bi se bil moral prikazati velikašem od Kajfe do Pilata tja do cesarja Tiberija v Rimu. Ta bi lahko – po naši predstavi – dal svobodo krščanstvu tristo let pred Konstantinom.



Pa vemo, komu se je Vstali prikazal. Pač božji stil, daleč od človeškega. Vendar vstajenje ostaja Vstajenje. Največji dogodek v zgodovini.

Ponuja se primerjava. Kdo se še čudi soncu, da vzhaja in zahaja, da od njega živi vse, kar je živega na zemlji, da od njega tečejo njegove vode? Nihče se temu ne čudi, navajeni smo. Koliko kristjanov se še čudi, da se vsako leto vrača praznik vstajenja, s katerim je Kristus razsvetlil svet, od katerega živi krščanstvo in od katerega...