Odnos med osebno vero in tradicijo pri praznovanju velike noči

40 dni. Odpoved. Molitev. Spreobrnjenje. 40 dni. Premišljevanje. Sveto pismo. Spoved. 40 dni. Čakanje. Pričakovanje. Spreminjanje. 40 dni. Sedaj se mora nekaj zgoditi! In … Aleluja! Saj sem se 40 dni pripravljala na veliko noč, na Kristusovo vstajanje. Mar ne?

Samo tradicija?

V to verujem, to so me naučili doma, pri verouku, morda celo v šoli. Pa je res vse le stvar tradicije? Pač enkrat februarja, marca se začnem postiti: čokolada manj, maša več, mogoče še kakšno dobro delo ali spoved.

Je mogoče, da pomembnejše čase cerkvenega leta bolj ko ne prespim, nekako presanjam, da jih vzamem za nekaj tradicionalnega, ker vsako leto pač morajo biti? Saj ne, da se ne bi potrudila. Nikakor. Večina izmed nas naredi postne obljube, se jih bolj ali manj drži, kar nas ob koncu posta tudi malo spremeni, poboljša. Pa vendar – ali se resnično spre...