Kritike na račun katoličanov in Cerkve so pri nas že folklora. Seveda so dobrodošle, kadar so upravičene. Cerkev, čeprav božja ustanova, smo od škofov do vernikov pač ljudje z vrlinami in slabostmi. Med dobronamernimi kritiki so še posebej pogosti tisti, ki radi razlikujejo med verniki in institucijo. Češ da nimajo nič proti veri, ne marajo pa Cerkve kot institucije. Čemur pogosto, četudi z nelagodjem, prikimavamo tudi katoličani. Kako tudi ne, če pa z lahkoto naštejemo kopico grehov, storjenih v imenu Cerkve. Nekoč in danes. Od tod seveda ni več daleč do ugotovitve, da bi bilo bolje, če bi se katoliška Cerkev decentralizirala v slogu protestantskih cerkva, se odpovedala bogastvu in želji po vplivu ter skrbela le še za dušni blagor vernikov.

Prijetno, a v resnici površno razmišljanje, ki vidi le slabosti in stranpoti institucionalne organiziranosti, zanemarja pa njene prednosti. Vidi bogastvo, pohlep, boj za vpliv, podcenjuje pa tisto največje, kar poleg Jezusovega nauka po...