Dobri dve desetletji po dokončanju Slovarja slovenskega knjižnega jezika (SSKJ 5, 1991) je Inštitut za slovenski jezik (ZRC SAZU) predstavil Slovar novejšega besedja slovenskega jezika (SNB). Na 400 straneh je poleg predgovora in uvoda podanih 5384 slovarskih sestavkov, prikaz rasti slovenščine po državni osamosvojitvi. Zajete so čisto nove slovenske besede pa tudi stare slovenske besede in zveze z novimi pomeni ter »oživljene« stare slovenske besede (v SSKJ ne uvrščene zaradi redkosti, zastarelosti ipd., npr. gregorček, neimetnik) in seveda v slovenščino prevzete besede iz drugih jezikov (predvsem iz angleščine) in nove tvorjenke iz njih (ombudsmanka, nadstandard).

SNB se v razmerju do SSKJ predstavlja kot »po zgradbi navezovalni, po vsebini in namenu pa dopolnilni« priročnik. Slovarja naj bi odslej predstavljala »namensko in funkcionalno celoto«, čeprav zasnova SNB ni le kopija pol stoletja stare zasnove SSKJ in SNB ni le dodatek k SSKJ. Že hitra pri...