»Samo Ratzinger ne!«
To je stavek, ki ga je bilo mogoče prebirati med vrsticah ali v njih v času od smrti Janeza Pavla II. pa do izvolitve novega, papeža Benedikta XVI. Ko so nas strašili s tem, da je vsakdo drug boljši, kakor »veliki inkvizitor«, prefekt Kongregacije za nauk vere, siva eminenca Vatikana in vse Cerkve, kardinal Joseph Ratzinger.

In se je zgodilo. Dobili smo papeža Benedikta XVI. In z njim »preprostega in ponižnega« delavca v Gospodovem vinogradu, kakor je sam rekel na balkonu, kamor so ga pripeljali, ko je prvič stopil v rdeče čevlje in oblekel belo tuniko. Tuniko, ki je čista, kot Jezusovo poveličanje, in bela kot Marijina ponižnost. Pa mu nismo verjeli. Zdelo se je kot okrasek. In danes? Danes bi mu radi verjeli, danes bi radi, da bi spet stopil na tisti balkon in spet izrekel besede, da po velikem papežu Janezu Pavlu II. prihaja ubog delavec v božjem vinogradu. In če bi spet stopil med nas in nas tako nagovoril, bi mu verjeli in morda ne bi zamud...