»Pritekel je, ga objel in poljubil« (Lk 15,20).

Priliko o izgubljenem sinu prežema nežna in brezpogojna Božja ljubezen do človeka. Čeprav bi glede na naslov sklepali, da govori o enem, namreč o izgubljenem sinu, se pripoved kljub temu prične z dvema sinovoma, spremlja njuni življenjski zgodbi in se z njima tudi sklene.

»Neki človek je imel dva sina« (Lk 15,11). Jezus življenjski poti sinov strni v besedi premoženje, ki ne označuje le dragocenega imetja, ki jima ga je iz obilja svoje darežljivosti podaril oče, pač pa vse njuno življenje in odločitve.

Mlajši sin se v iskanju samega sebe in hlastanju po užitku zave, da poleg imetja zapravlja tudi smisel svojega življenja in izgublja to, kar naj bi postal v skladu s svojo sinovsko poklicanostjo. Njegova lakota je hrepenenje, ki ne najde izpolnitve, ker je v svojem iskanju zgrešilo smer in cilj. Ko se tega zave, spozna, da njegov resnični pekel ni neizpolnjenost njegovih iskanj, pač pa beg pred očetom...