Vsem mednarodnim prostovoljcem se dogaja nekaj podobnega, ko se vrnejo domov – tako tujcem kot Slovencem, ki so prostovoljili v tujini. Nekateri prijatelji jih razumejo, drugi ne. Prostovoljcem so se razširila obzorja, imajo novo znanje, bolj samozavestni so, prijatelji pa tega ne znajo ovrednotiti. Njihovo življenje teče naprej: eden se je poročil, drugi dobil otroka, so v novi službi. »Kaj pa jaz?« se sprašujejo prostovoljci. Njihova izkušnja je neprecenljiva, vendar se primerjajo s tistimi, ki je nimajo. Kaj je torej bolje? Ostati doma? Zgrabiti priložnost za izkušnjo v tujini?

O tem sem razmišljala, ko smo se v Mehiki peljali s čolnom po kanjonu Sumidero. »Zakaj moram na pot, da spregledam nekatere stvari, drugi pa se o njih lahko naučijo doma?« Razen nas v čolnu ni bilo nikogar. Stene nad reko so se vzpenjale več sto metrov visoko – kanjon je eden tistih koščkov narave, ki ti želi nekaj povedati.

Mogočne gore v kanjonu so se mi zazdele kot ljudje, ki so doma,...