Draga Kristina!

Če bereš tole pismo, to pomeni ne le, da si se že prebudila, saj ti bom pismo pustil pod budilko, ampak tudi, da si preživela »konec časa«, s katerim so nas strašili celo leto in nam ga tiščali pod nos kot kaka vsiljiva branjevka svojo zelenjavo.
In ker še predobro vem, da zelenjave ne maraš in se zanjo, če se le da, ne zmeniš, verjetno sploh ne veš, kaj mislim, ko omenim »konec časa«. Saj si v letih, ko bolj kot o koncu sveta razmišljaš o koncu tedna in ko ti čas vse prepočasi teče, saj bi bila rada čim prej velika in odrasla! Le dopoldan, med poukom, se ti čas ustavi in se zlepa nikamor ne premakne. Sploh med fiziko in geografijo!
Meni pa, vidiš, ravno nasprotno, čas dopoldne kar švigne in še preden se dvakrat obrnem in kaj postorim, ste že doma in vas je polna hiša, da se lahko mirno poslovim od ljubega miru. In tudi če hočem po kosilu preizkusiti kak fizikalni zakon …, recimo tistega o gravitaciji, o zemljini privlačnosti torej, in...