Čas, ti božji služabnik,
pred katerim si sezuvam čevlje;
ti večno goreči grm,
v katerem zgori vse, kar ni božjega;
ti boleče minevajoča bližina,
ki slačiš srce vseh gotovosti;
ti potepuški romar z lačno malho,
ki vsakemu slovesu dodajaš le novo slovo;
ti zdravnik naših strasti,
pri katerem vsaka moč usahne;
ti, ki te v svetlih jutrih blagoslavljamo
in v temnih nočeh preklinjamo;
ti ropar, pred katerim trepetamo,
ker nam kradeš mladost in zdravje,
in se ti dobrikamo in klanjamo,
ker nam iz otrok delaš matere in očete;
ti, ki s svojimi močnimi zobmi
za vse nažvečiš pravico,
ki si naš prijatelj in sovražnik,
naš dar, veselje in strah –
samo tebe zares imamo …,
a še ti nam nenehno uhajaš!
Ti s svojim domotožjem po večnem
vse vodiš na obrežje Poslednjega,
hkrati pa mi, ko ti posojam svoj glas,
molitve mečeš v tišino
in besede prisiliš v molk.

In Ti, Gospodar časa,<...>