»Zapri že računalnik, Anže, dovolj je bilo! Čas je predragocen, da bi ga zapravljal takole nesmiselno! Toliko lepih in koristnih reči bi lahko počel …« je govorila mama vsak dan in res mu je šla na živce.
Potem pa se je zgodilo nekaj čudnega: Anže je sam hodil po čudni pokrajini in okoli njega so bile same vabljive reči. Pravzaprav so bili najbrž na eni strani sami računalniki, na drugi pa same igre. Ne športne, nekaj drugega, nekaj, kar ti je jemalo čas, pa ni imelo nobene koristi zate. Približno tako kot tiste igrice na računalnikih, ki se jih nikoli ne more naveličati in za katere misli, da mu samo preganjajo dolgčas.
Na živce mu je šlo, če so govorili, da so igre škodljive. Na primer tole streljanje sovražnikov – mama mu je vedno poskušala dopovedati, da je streljanje grozno in da si mrtev, če te ustrelijo, pa je ni poslušal, saj ni streljal v resnici, ampak se je vendar samo igral na računalniku! No, da koristi od teh iger ni nobenih, to je vedel prej in ve tudi zdaj,...