Našemu petletnemu Tomu zvečer berem zgodbe iz Svetega pisma. Rad jih posluša, zato me vedno z otroško Biblijo v rokah prosi: »Mami, preberi mi pravljico.« Poskušam mu dopovedati, da gre za več kot za domišljijske zgodbe.
Mina

Sveto pismo vsebuje več knjig, ki so napisane na raznolike načine. V njem na primer najdemo zgodbe, ki temeljijo na zgodovinsko dokazljivih dejstvih, pa tudi pripovedi, za katere vemo, da se niso zgodile dobesedno tako, kot so napisane – pomislite na primer na Jona, ki ga je požrla riba velikanka. Kljub temu da so svetopisemski avtorji včasih uporabili nekaj domišljije, o teh zgodbah ne moremo reči, da nam ne posredujejo resnice. Ne opirajo se na preverljiva dejstva, temveč je bistveno njihovo sporočilo. Z Jonovo zgodbo nam je avtor verjetno hotel pokazati, da se Bog želi usmiliti vsakogar, celo zablodelih Ninivljanov. Zato Jona kljub uporništvu pošlje k ninivskim prebivalcem. Da bi jih dosegel, svojega poslanca celo reši v ribjem želodc...