Po demokratizaciji in državni osamosvojitvi leta 1991 se nam je na široko odprla možnost sproščenega izražanja političnih stališč, dotlej skoraj pol stoletja bolj ali manj rezerviranega za preverjene kadre in ograjenega z grožnjo “verbalnega delikta” po 133. členu KZ. Do javne besede so tako nenadoma prišli tudi ljudje, ki so sicer imeli kaj povedati, a so bili marsikdaj vsebinsko nejasni in izrazno nerodni; opazno je bilo pomanjkanje državljanske zavesti, politične razgledanosti ter temu ustrezne pojmovne izčiščenosti oziroma jezikovne kulture, saj si teh veščin poprej ni bilo lahko pridobiti. Po dvajsetih letih življenja v demokraciji bi to izčiščenost v javnem sporazumevanju smeli pričakovati vsaj od poklicnih govorcev v množičnih občilih, parlamentu ipd., vendar tranzicija tudi na tem področju očitno še ni dokončana. V iztekajočem se volilnem političnem metežu ter v hkrati potekajoči polemiki o novem družinskem zakoniku se je kot na otroškem peskovniku mahalo ne le z ohlapno določenimi ideološko-političnimi pojmi, kot so levica, desnica, diskriminacija, sovražni govor, konservativen, liberalen ipd. (po dolgem času smo spet slišali celo za smrt fašizmu), temveč sta inflacija in samovolja zajeli tudi rabo izrazov, katerih pomen je zadosti natančno določen v splošnih in terminoloških slovarjih.