»Pa saj, ali ni to pri nas eno in isto?« mi bo mogoče kdo skočil v besedo in prekinil takle ostržkovski začetek. »V glavah ljudi, ki jim smrdi minister, zato ker jim ne smrdi denar, in to tudi zelo naglas povedo?« »Kaj pa je mogoče reči drugega o sovražnem govoru pri nas, kot da je to pač govor mojega sovražnika?« se bo glasilo žalostno resnično retorično vprašanje drugega. »Nameravate nastopati proti temu? Mislite, da imate kakšne možnosti v deželi, kjer pesniki oznanjajo, da nekoga moraš sovražiti ... tu, kjer je sovraštvo kot kruh in zrak?« »Ne, dragi izmišljeni sogovorniki, nobenih lažnih upanj ne gojim, samo o tem razmišljam, v kaj smo zrasli ob tem kruhu, od katerega si zmeraj bolj lačen, in na tem zraku, od katerega te duši. Predvsem smo postali neprištevni. Zgroženi si trgamo oblačila zaradi omembe nekega oblačila in se obenem norčujemo iz pobitih v Hudi jami. Administrativne težave t. i. izbrisanih in najstrahotnejša oblika smrti v komunističnih množičnih moriščih so za našo javno pamet postale eno in isto. Ena politika privede družbo na rob prepada, pa ji še zmeraj zaupamo; na drugo, ki nas skuša zvleči stran s čisto ekonomskimi ukrepi, se takoj usuje kamenje psovk in množica prosvetljenih individualcev v en glas kriči: 'Fašisti!' Brutalnost je postala odkritost, primitivizem zdrava želja po življenju, ropotanje z učenimi besedami in mentalne igrice pa zdaj veljajo za znamenje intelekta; dobrohotna humorna distanca je razglašena za cinizem, argumenti za teženje, duhovitosti pa nihče več ne zaznava. Tudi tisti, ki govorijo drugače, v živahnem hrupu ne prepoznajo več lastnega glasu, ne vedo več, kaj govorijo in kaj hočejo, izgubljajo vero vase. Vsi si postajamo strašljivo podobni.«