Simpozij o zlorabah v katoliški Cerkvi je zbudil veliko pozornost, a tudi napačno razumevanje.

V torek, 7. februarja, večer pred slovenskim kulturnim praznikom, sem vstopil v cerkev sv. Ignacija v Rimu. Pozdravil sem Gospoda, ocenil položaj in sedel v zadnjo klop prav pri izhodu iz cerkve ter čakal. Ob določeni uri sem bil namreč dogovorjen z nadškofom Antonom Stresom za pogovor o kulturi. Ta ura je prišla, a nič ni kazalo, da bi udeleženci simpozija o spolnih zlorabah z naslovom K ozdravljenju in obnovi kmalu končali spokorno bogoslužje. Tu pa tam je kakšen snemalec ali novinar vstopil v cerkev, pogledal proti prezbiteriju in zopet odšel ven, saj je bil dogodek v cerkvi, očitno nezanimiv zanj in za tiste, ki so ga sem poslali. Bil sem tam. Počasi sem z mislijo in tudi s srcem vstopal v spokorno bogoslužje. Prisluhnil sem izrečenim mislim, pustil, da je spokorni ton orgel objel mojo dušo in med tišino pomislil na škofe...