Ponavlja se zgodba iz očetovega otroštva.
Nikoli ga v resnici ni maral. Trdil je, da iz njega ne bo nikoli nič dobrega. Vedno mi je tudi očital, da se je moral poročiti zaradi njega, sicer bi bilo drugače. Ana

Verjetno ni večje bolečine, kot je ta, da starši ne sprejemajo svojih otrok. Otroci hočejo, da starši vedno stojijo za njimi, da jih podpirajo v vseh njihovih naporih, zlasti pri temeljnih odločitvah v življenju. Otroci so v tem nepopustljivi. Ob starših preizkušajo meje in starši so njihovi vzori. Ko starši v tem odpovedo, se lahko v otrokovem svetu marsikaj zelo globoko zamaje. Otrok ne ve, ali je nesprejemljiv on ali pa so starši tako zelo trpeli, da mu niso mogli dati občutka ljubezni, sprejetosti in pripadnosti. To ne pomeni, da so ti otroci zato izgubljeni, ampak da se bodo verjetno morali v življenju bolj truditi, da bodo dosegli želene rezultate. Pogosto se zgodi, da ravno ti otroci dosegajo veliko boljše rezultate, so bolj uspešni pri svojem delu,...