Previdno sem vstopil v sobo, ki se je zdela prazna. Gospa, ki sem jo pričakoval, je sedela na postelji za vogalom. Imela je miren pogled. Zatopljena je bila v svoje misli in ob tem izžarevala nekaj lepega. Zaznal sem, da se odlično počuti. Pred tem so mi povedali, da je dočakala častitljivo starost in da so ravno sredi priprav na praznovanje njenega 100. rojstnega dneva. Ko sem med počasnim zapiranjem vrat z veliko tremo držal kljuko in se s pogledom že postavil ob njeno posteljo, sem razmišljal samo eno: kaj naj rečem gospe, česar že sama ne bi vedela?

Poleg prijaznega in predvsem glasnega »Bogdaj« sem dodal še »Kako ste?« Odgovorila mi je z istim pozdravom ter brez pretirane histerije dodala, da jo je strah. Še dobro nisem vstopil, pa sem že sredi takšne zagate!? Kaj naj na to rečem stoletnici? Zanimalo me je, česa jo je strah. Povedala mi je, da ne gre za resničen strah, temveč za zaskrbljenost. Takoj sem vedel, kaj moram r...