Ko me kdo vpraša, kako sem, navadno rečem, da dobro. Tudi kadar sem odlično. (Preskočimo, da se včasih počutim zanič, slabo, za silo, obupno). Zakaj ne rečem, da sem super? Ali v lepem maternem jeziku: vrhunsko. Je tako težko priznati, da sem zares srečna pri tem, kar delam in kar imam? Kajti dejansko ne vidim razloga, da ne bi bila. Imam toplo gnezdo in ljubeče ljudi okoli sebe. Imam delo, ki ga z veseljem opravljam. Imam svoj košček svobode pod soncem in živim v miru. Še izbiram lahko, kaj bom dala pod zob. Vsakdan mi ponuja številne možnosti, da lahko udejanjam samo sebe. In jaz medlo odgovorim, da sem dobro. Morda si tega ne upam priznati, da mi kaj od naštetega ne bo odvzeto? Da ne bi vzbujala zavisti? Da ne izpadem bahava? Pa saj mi nič ne pade z neba. Zame je pač že jutro vrhunsko, če lahko vstanem brez budilke. Nenadomestljivo je, da greš v službo lahko peš ali s kolesom. In da delaš nekaj koristnega...