Draga moja Marjana!

No, me res veseli, da si mi pisala. Upam, da ni to samo tvoj novoletni občutek krivde, res bom vesela, če si bova dopisovali.

Tudi meni se zdi nekaj lepega, ko sedem za mizo s tem papirjem pred seboj – si opazila, da ti pišem z nalivnikom? Dobri stari nalivniki – jaz, ki nisem sposobna ničesar vreči stran, jih imam še vse spravljene, posebno še tiste najboljše, ki sem jih dobivala za darila, poslovna in osebna. Se spomniš? Lepa škatla s svileno notranjostjo in dvema ali tremi pisali; najlepših nisem nikoli uporabila! Zdaj ti pišem z montblancom, za tega sem imela še vložke s črnilom, druga moja peresa so še starejša in bom morala pogledati, ali sploh še prodajajo črnilo v lončkih … Lejla se mi smeji in pravi, da sem ekscentrična, no, še vedno mi je ljubše tako, kot če bi mi rekla, da sem starokopitna. Ja, nisem ti povedala, Lejla je moja nesojena snaha, še me obiskuje in dobro se imava, zapuščeni ženski dveh generacij, dokler se moj prelestni...