Bližal se je čas počitnic in otroci so bili slabe volje, ko je bilo videti, da snega niti za počitnice ne bo. Miha je imel letos nove smuči in je že res nestrpno čakal, da jih preizkusi.

»Še dobro, da gremo na Tirolsko, tam je dovolj snega,« je rekel.
»Kje pa je tirolsko?« je vprašal Aleš.
»Ah, Aleš, saj je zate vseeno, če ne veš. Itak boš doma!« je rekel Tadej.
»Doma, kot vedno,« se je posmehnil Žiga.
»Ne bodi zoprn, Žiga. Ne norčuj se iz njega!« je rekel Miha.

Ja, tako so ravnali z Alešem, malo so se mu posmehovali, ker niso razumeli, da ima ne le drugačno življenje, ampak tudi drugačne želje od večine. Vsak od njih bi kam šel, daleč, v tuje kraje, gledat svet, Aleš pa res ne. On ni hotel nikamor – vsaj zaenkrat še ne! Morda kdaj kasneje tudi to pride, zdaj pa ne. Zdaj je še hotel biti tu, ni se še privadil topline in varnosti novega doma. Tu je tako lepo, vedno – naj bo sonce ali dež, naj bo poletje ali zima, vedno je doma najlepše. Všeč mu je...