Na neki način sem se počutila blagoslovljena, prav neverjetno.

Nedavno nazaj smo se preselili in odločili smo se, da na sveti večer obiščemo cerkev, ki je znana po tem, da je prijazna do otrok. Vsak, ki ima majhne otroke, je najbrž že doživel stres ob skupnem obisku maše, zato se mi je zdelo zelo pomembno, da gremo nekam, kjer nam bo vsem skupaj laže.

Sama sem bila deset dni pred porodom in ko sem nekaj tednov pred tem mašo preživela stoje, mi je bilo potem še ves dan dobesedno zelo slabo in kar nekako s strahom sem se odpravila k maši.

Nikjer ni bilo prostora

Ko smo vstopili v cerkev, sem v hipu videla, da smo očitno precej pozni, saj so bile vse klopi že zasedene. Sprehodili smo se vse do prvih klopi, ki marsikdaj ostajajo prazne ali vsaj s kakšnim prostim sedežem, ampak tokrat ni bilo tako. Vse je bilo zasedeno in ob natančnem pregledovanju, če se kje le najde kakšen prostor, so ljudje umikali poglede oziroma so bili pogledi strmo uprti...