V manjšem slovenskem kraju živi možakar, ki svoje sovaščane zelo rad naslavlja s pridevnikom plemeniti. Ob srečanju z njimi vedno odkrije klobuk in se rahlo prikloni. Možakar je nekoliko poseben. A zdi se, da spada med tiste svete ubožce, ki navzven delujejo nekoliko posebno, s svojim ravnanjem pa nam lahko dajo misliti. On verjame, da so njegovi sovaščani plemeniti ljudje, zato jih pozdravlja s priklonom, ki pomeni čast, spoštovanje in vljudnost. Za vsakega, ki ga hoče pozdraviti, si »mora« vzeti nekaj trenutkov. Ni dovolj le bežen »dan«. Potreben je postanek nog na mestu, pogled v obraz, kretnja roke in gib v pasu. In s tem dobiva njegova pojava svojevrst­nost, posebnost in dostojanstvenost.

Božični praznik nam v spomin kliče dva priklona. Najprej priklon treh modrih pred Jezusom. Ne poznajo in ne razumejo vsega, kar se dogaja ob rojstvu tega otroka, ne razumejo odločilnosti zgodovinskega trenutka, nekoliko so zbegani. Ker pa so sami plemeniti in skrbni, se priklonijo det...