Praznovati božič pomeni – to misel ponavljam, kot se ponavljajo božični prazniki – oditi na rob: ne le to, da se v mislih ali realnosti postaviš na družbeno obrobje, med najbolj izločene, temveč da se z vsem mišljenjem in doživljajskimi močmi odpreš tistemu, česar z mislimi ni mogoče obvladati, a je tu, še pred vsemi mislimi, pred tabo, kar te bolj določa kot vse, kar ima človeška imena, in je neskončno bolj zapleteno in obenem neskončno bolj preprosto od vsega, čemur rečemo svet. Praznovati božič pomeni v teh pokrajinah neprestopne samote osluškovati, kdaj bo zazvenel angelski slavospev Bogu na višavah in oznanil mir ljudem, ki so blage volje ...

Ti stavki mogoče komu zvenijo patetično, izrabljeno, tistim z bolj minimalistično vzgojenimi ušesi celo kičasto; in najbrž jih utegne kdo imeti za neodgovorno izmikanje pereči stiski, ko se v družbi že pojavlja nasilje, ki ga sprenevedavo podpirata realna moč medijev in avtoriteta domnevnih intelektualnih in moralni...