Ko so v zadnji balkanski vojni napadali in bombardirali Dubrovnik, so napadalci iz Črne gore dejali: »Ko ga bomo razrušili, bomo napravili še lepšega in še starejšega«. Ta anekdotičen stavek mi prihaja na misel ob zadnjih izgredih z granitnimi kockami, ki so se odvijala pa naših mestih. Neke skupine se je znova polastila velika utvara, da je mogoče z nasiljem doseči nekaj dobrega. Če pomislimo, da je v isti vojni ob obleganju Sarajeva bila zbombardirana nacionalna knjižnica, bolnica in tržnica, potem je še bolj očitno, da je nasilje vedno oropano smisla, podobno kot je nesmiselni stavek napadalcev kulturnega bisera, ki ga predstavlja Dubrovnik, ali pa uničevanje pročelij mestnih in državnih poslopij v Mariboru in Ljubljani.

Ko velika večina slovenske javnosti odklanja nasilje, pa hkrati ista večina na glas ali tiho odobrava proteste. V njih vidi vnovično prebujanje slovenske pomladi. Gre namreč za to, da ljudje niso več slepo predani v usodo in si jih ne loteva brezvoljnos...