Ožbej je privihral skozi vrata, nekaj zamomljal namesto pozdrava in glasno vrgel šop papirjev na mizo.

»Ne stresaj svoje umetniške nedorečenosti na nas!« mu Gal ni privoščil pozdrava.
»Sedaj pa še ti!« je nejevoljno pogledal na vse sedeče okoli mize. »Srečal sem Bernardo, ki sem ji namenil glavno vlogo. Da bo zamudila, je povedala, in da ne bo igrala, če bodo nastopali tudi peklenščki,« je bil Ožbej ves v ognju. »Pravi, da se jih je kot otrok prestrašila in tega ne privošči nikomur več.«
»Pretirava kot vedno. Se bo že pomirila,« je menil Sine.
»Jo poznam. Ne bo se! Trma!« se Ožbej ni mogel pomiriti.
»In kaj potem, če ne bi bilo peklenščkov?« je Ožbeja presenetil Milan.
»Koncept, cel koncept mi bo podrla. Vse sem že napisal, sedaj ti pa ena ... ena smrklja vse uniči.«
»Samo brez zamere,« je obotavljaje se začel Viki, »ampak veš, da ima Milan prav.«
»Kaj ima prav?«
»Da peklenščki ne sodijo k Miklavžu.«
»Kaj je pa tebe prijelo? Si že vid...