Skoraj vsako jutro grem skozi podhod na železniški postaji v Ljubljani. Ko se po stopnicah spuščam vanj, včasih opazim, da hodim v nasprotno smer od večine ljudi. Seveda, ura je skoraj osem in v prestolnico so z vlakom prišli številni dijaki in študenti, ki se zdaj odpravljajo proti svoji šoli ali fakulteti. Včasih se mi komaj uspe izogibati reki mladih, ki hodijo v nasprotno smer. Zdi se mi, kot da plavam proti toku. Vseeno pa niti za trenutek ne pomislim, da hodim v napačno smer. Vem namreč, kam sem namenjen.

Podobno se nam, mladim, lahko dogaja tudi v prenesenem pomenu. Razmišljamo in obnašamo se lahko drugače od »splošno sprejetih« (le kdo jih je sprejel?) pravil. Že v osnovni ali pa vsaj v srednji šoli se začne npr. s: »Če ne pokadiš vsaj enega dima, si pa res reva!« Ob dopolnjeni polnoletnosti lahko slišiš: »Na svoji 'osemnajstki' pa res moraš biti pijan!« Kmalu za tem morda pride: »Vsak normalen maturant si na maturantskem izletu privošči avanturo.« Sledi študentsko...