V minulih dneh sem v medijih zasledila več člankov, ki so tehtali med življenjem v Sloveniji in odhodom v tujino. Prikazanih je bilo celo nekaj »zgledov« uspešnih mladih, ki odhajajo ali se spogledujejo z mislijo na beg. A če celo tisti, ki po svoji izobrazbi in sposobnostih izstopajo, trdijo, da v Sloveniji ni možnosti za razvoj in da »nikomur ni do lastne države«, je to za povprečnega mladega človeka znamenje, da Sloveniji pač res ni pomoči. Nacionalna televizija v osrednjih poročilih nakazuje, da je beg edina rešitev. Pa ni! Beg sploh ni rešitev!

Čeprav tudi mene kdaj prešine pregrešna (!) misel, da bi zbežala iz tega slovenskega mrtvila, mi je že v naslednjem hipu jasno, da se »v azilu« ne bi počutila nič bolje. Verjetno se mi sicer ne bi bilo treba ubadati s tako osnovnimi problemi kot v Sloveniji in bi se zato lahko hitreje razvijala, a v bistvu bi z begom zatajila svojo družbeno, kulturno komponento – izneverila bi se svoji državi in s tem sama sebi. Negirala bi svoj...