Razložiti umetnost je ... usesti se v kot okrogle sobe, so že včasih jadikovali nad izmuzljivostjo, nedoločljivostjo in subjektivnostjo umetnosti. Kar se dogaja pod tem imenom v zadnjih desetletjih, zagotovo ni zmanjšalo težav z njeno opredelitvijo in umevanjem. Anything goes, velja tu zmeraj bolj, in bolj kot je kaj »anything«, bolje »goes«. Pogosto se je težko ubraniti občutka, da se njeni konceptualistični akterji prav trudijo, da bi bilo 360 stopinj, kot jih meri ta prostor, še bolj 360 stopinj ... Kljub temu pa umetnost v sodobnem svetu uživa velik ugled. Skorajda bi lahko rekli, da se je drži tih sloves posvečenega. To navsezadnje potrjujejo zaskrbljeni glasovi o njeni izrinjenosti na rob sodobne družbe, čeprav se zdi, da se ti dvigujejo v glavnem bolj zaradi moraličnega ogorčenja nad propadanjem starih dobrih kulturnih manir ali zaradi sindikalno-političnih interesov, včasih pa celo zaradi povsem ideoloških špekulacij. (Resnična vprašanja sodobne umetnosti so globoka antropološka vprašanja, ki zadevajo celotno družbo, umetniške prakse pa jih neredko bolj zastirajo, kot pa odgovarjajo nanja; a kakor moralisti, sindikalisti in ideologi se jim bom tokrat izognil tudi sam – vendar s težkim srcem in samo zaradi pomanjkanja prostora.) Odkod ji to spoštovanje? Zakaj je umetnost skorajda edina preobleka, v kateri družba znanja še trpi duhovnost? (Seveda pa slednja danes tudi v umetnosti prebiva večinoma incognito, brez pravih dokumentov in temu primerno skrito.) Zakaj umetnike poslušajo s spoštljivo radovednostjo tudi, kadar kvasijo popolne neumnosti? Skozi zgodovino je umetnost pod različnimi imeni uspešno podpirala mnogo čednih in nečednih podjetij in podobno ravna tudi danes – odkod ji avreola, ki ne ugasne pri vsej materialni podhranjenosti?