Po neuspehu mandatarja Zorana Jankovića so se nekateri novinarji ukvarjali z njegovim porazom (drugim po vrsti), drugi pa s tistimi poslanci, ki niso glasovali. Kot da bi šlo za dva različna dogodka. Poskusimo razumeti to nenavadno dejstvo s pomočjo dveh teorij, ki skušata odgovoriti na vprašanje, kako mediji vplivajo na človeka in na javno mnenje. Teorija prednostnega tematiziranja (agenda setting) pravi, da mediji človeku sicer ne narekujejo, kako naj ravna, pač pa mu določijo, o čem naj razmišlja. Mediji definirajo človekov svet. Novinarji bi 12. januarja letos lahko govorili o marsičem. Pa niso, ampak so govorili predvsem o dogajanju v državnem zboru. Kdo izbere teme, o katerih razmišljamo in govorimo? Novinarji seveda. Po kakšnem ključu? Obstajajo daljši in krajši spiski meril, po katerih se novinarji ravnajo. Prej ali slej pa pridemo do dveh ključnih: ljudi zanima tisto, kar je zanje relevantno (ali je zastoj na cesti, po kateri vozim) in kar je nenavadno, zanimivo, nepričakovano (filmska zvezda pričakuje otroka). Najboljša novica združuje obe merili: Kandidat za predsednika vlade je v državnem zboru pogorel, čeprav so ga podprle najmočnejše elite. Medije, ki jih vodi merilo relevantnosti, imenujemo resni. Tiste, ki jih vodi drugo merilo, imenujemo senzacionalistični mediji.