Nekdanji župan »najlepšega mesta na svetu« je postal relativni zmagovalec volitev kot še edini branik pred Janezom Janšo in njegovo drugo republiko. V besednjaku pravšnjosti tovarišije, ki je romala z estradniki, velekapitalisti in delegati agitacijsko-propagandističnega kulturništva na magistrat, je bila, če si sposodimo besede zgodovinarja Igorja Grdine, raztolmačena s sinonimoma vesoljni potop in sodni dan.

Del volilnega telesa si je po šoku 4. decembra le počasi opomogel. Marsikateri bralec Družine gotovo še dobro pomni, kako ga je predelal, a o teh čustvih, med katerimi sta se najgloblje zalezla skrb in tesnoba, velja reči le tisto izpeto, da upanje umre zadnje. Zato samo še nauk: od zdaj naprej velja pojem relativno jemati skrajno resno. Kako malo je potrebno, da si zdaj druga stran, ki je že odpirala šampanjce, šokirana in jezna, daje duška po časopisih in v Dražgošah.

V priseganju, da z Janšo po volitvah ne bo sodeloval, je Zoranu Jankoviću sledil Bo...