Slovenija ima prepričljiv zgled nenasilnega upora globoko ponižanih in razžaljenih.

Demonstracijski val, ki je zajel tudi Slovenijo, je na medijsko površje naplavil številne trditve, ki upravičujoče presojajo njegove »agresivne« sestavnine. V javnem prostoru demonstracijske vzorce, ki imajo prepoznavne poteze pozivanja k linču, z neznosno lahkostjo opisujejo z besedami, da je »ljudem prekipelo«, da jim je »počil film«, da »sproščajo gnev«, da »ventilirajo frustracije« ...

»Kdaj je torej lahko legitimno nasilje protestnikov?« je novinarka Dnevnikovega objektiva vprašala sociologa dr. Jožeta Vogrinca. »Kadar je to odpor proti nasilju vladajočih. Če ne morete živeti človeka vredno življenje, je to strukturno nasilje krivične družbe. Odpor proti temu je globoko upravičen: šele ko se upreš, se potrdiš kot človek.«

Preselimo se s takim pogledom v neki drugi, ne tako davno živeti čas diktature, na katero tudi marsikateri protestnik, sodeč po simbolih, vid...