V tem trenutku Slovenija ne potrebuje ničesar bolj kakor povezanosti.

Türk odhaja – po petletnem predsedniškem mandatu so mu volivke in volivci že v prvem krogu odrekli zaupanje, a on je vseeno do zadnjega gojil upanje, da bo zmagal v drugem krogu. Vodji njegovega volilnega štaba se je to nehote zareklo pred kamerami: »Upati je bilo, da bodo protesti, ki so se odvijali ta teden na ulicah, pognali ljudi na volišča ...« Nič slabega sluteči opazovalci smo proteste razumeli kot izraz socialne stiske, za katero protestniki krivijo sedanjo oblast; tako so svoje proteste pojasnjevali protestniki sami, Türk in njegovi pa so temu protivladnemu razpoloženju le všečno prikimavali. Naenkrat pa je Türkovim vojskovodjem ušla strogo varovana skrivnost, da protesti niso izraz socialne stiske, ampak sredstvo, ki naj bi na volišča pripeljalo volivce, nasprotne sedanji vladi in naklonjene Türku. Manever se je izjalovil, zadnji v vrsti mnogih, ki so hoteli Türku zagotoviti nadaljevanje predsed...