Samota je ena težjih stvari, ki doleti starejše.

Prav gotovo je ena najtežjih stvari, če si sam in nimaš nikogar, da bi delil z njim svoje vsakdanje življenje. Se z njim skupaj veselil in žalostil, se pogovarjal, razreševal probleme, delil z njim skrbi, načrtoval, skratka »človekoval«. Pa znamo tudi sami kaj narediti, da ne bomo sami, ali pričakujemo samo, kako bodo drugi skrbeli za nas? Pa zakaj bi sploh drugi morali skrbeti, da ne bomo sami?

Teža samote je v starosti lahko še prav posebno težka. Ljudje, ki so vedno živeli v družini, včasih celo veliki družini, se naenkrat znajdejo sami. Otroci si ustvarijo lastne družine in odidejo, kar je tudi zelo normalno. Zakonec umre. Tako se človek znajde v razmerah, ki jih nikoli doslej ni poznal. Poleg tega pa je že v letih in veliko manj prožen za prilagajanje na nove razmere. V mladosti je to gotovo laže. Tako lahko razumemo, da je samota ena najtežjih stvari, s katero se soočajo stari ljudje.

Srečala sem gosp...