Matic je s težko torbo in še bolj težkim srcem odhajal domov. Pol ure bo hodil, ker je zamudil šolski avtobus, pa ne zato, ker mu je mama naročila, naj prinese sladkor in olje, ampak zato, ker se je obotavljal po trgovinah in okoli stojnic in mu je čas tako hitro minil. Kaj vse so razstavili v izložbah in po policah, kakšno bogastvo – in kaj vse od vsega tega bi on srčno rad imel! Zase pa tudi za sestrico, in če bi imel denar, bi kupil kaj lepega tudi mami in očetu …

Vse imajo, vse prodajajo, še več, kot si človek sploh lahko zamisli! Grenko je premišljeval, da si nekateri lahko res vse privoščijo in kupijo – le on ne! Recimo tisti avto na baterije, takega, kakršnega ima Igor. In Maji bi kupil punčko. Pravijo, da deklice nujno potrebujejo punčke, on pa bi sestrici, če bi imel denar, kupil tudi voziček, takega, kakršnega ima Igorjeva mala sestrica.

»Zakaj imajo nekateri vse, drugi pa ne?«

Vedel je, da oba, mami in ati, pridno delata v službi in doma, pa še...