Draga moja!

Namesto neuresničenega jesenskega srečanja imava zdaj več možnosti. Če prideš ti v Ljubljano, se lahko dobiva v miru in tišini moje male dnevne sobe. Drugače mi še na misel ne bi prišlo, da bi te v tem času vabila v mesto, saj ti gotovo ne bi bilo všeč. Vse je namreč ovešeno z lučicami in iz vseh trgovin mezi božična glasba in po ulicah diši po cimetu in kuhanem vinu in vsi ljudje hitijo sem ter tja in prenašajo velike zavoje. Ah, meni se v tem oziru resnično toži po dobrih starih časih, ko smo se z božičem ukvarjali verniki, malo na skrivaj, v zakristijah in domovih – dišalo je po skrivnosti in ljubezni in veri in upanju. Danes pa se počutim, kot da so nam trgovci z novci ukradli del cerkvenega in liturgičnega leta, ki je vendar tako premišljeno postavljeno, da pomaga človeku tudi z zunanjimi tradicijami slediti hrepenenju srca. Zdaj je seveda krog leta spremenjen tudi drugače – človek ne sledi več naravi – ne tisti zunaj ne tisti znotraj sebe. Vendar pa...