Danes mi je najzanesljivejši kriterij za ocenjevanje vrednosti literarnega dela ne njegova estetska vrednost, čeprav mi ostaja bistvena, ampak odnos tega dela do Absolutnega.

Ta odnos se lahko izraža v najširšem razponu: od totalnega sprejetja Absolutnega, kakor na primer pri Danteju, Dostojev-skem ali našem Ketteju (»Bog svetlobe, stvarnik harmonije…«) do »domotožja« po Bogu, – kakršno je mogoče bolj ali manj jasno v vsaki dobri poeziji.

V bistvu gre za to, ali umetnina sprejema tale naš svet v njegovi končnosti ali skuša to končnost preseči. Kakšna je ta končnost, o tem je odveč govoriti, ker jo vsi ne samo čutimo in vidimo, ampak živimo; nekaj lepe ali nelepe mladosti, zrelost s problemi dela, družine in stanovanja, bolezni, staranje in bolj ali manj znosna smrt.

Človek se v to svojo končnost ne more vdati. Iz nje sili z vsem mogočim, s filozofijo, posebej pa z medicino in tehniko.

Kako ne bi silila v to umetnost? Kako ne bi silila literatu...