»O zgodovina, slepi nemir človeštva,« se glasi uvodni verz Kocbekove pesmi Zgodovina. Te besede so močne, ene najmočnejših Kocbekovih morda, ker je v njih čutiti nepomirljivo, v okvirih zgodovine neobvladljivo gnanost človeštva k slutenim, a nejasnim ciljem, k nečemu, kar motno občuti kot svoje pravo bistvo. Skoraj bi lahko rekli: metafizični nemir, ki relativizira imanenco zgodovinskega sveta in naslika zapleteno, valujočo človeško obstajanje na širše, resničnejše platno: tam je videti, kako se človeštvo vselej neuspešno prizadeva najti svojo pravo mero in si v tem prizadevanju ves čas napreza tudi seči preko časa. Za resničnost te podobe govori pravzaprav zgodovina sama s svojimi pričevanji; če je kaj težko zanikati, potem je to izkušnja, da niti posameznikovega življenja niti življenja človeštva nikoli ni mogoče povsem pojasniti in urediti z nikakršnimi prijemi. Da življenja ni mogoče »prijeti«. Na koncu koncev ugotavljamo, vsak zase in kot pripadniki družbenozgodovinskih...