Zlasti v času izbiranja novega predsednika je veliko govora o preseganju delitev, o enotnosti. Seveda si tega tudi sama želim, saj nas je bolestna ne samo razdeljenost, ampak razklanost pripeljala do tega, da bomo vodenje lastne države morali prepustiti tujini, če se ne bomo takoj »zbrihtali«.

A delitve same po sebi niso nič slabega. So posledica različnosti mišljenja. Kot šele polnost barv in odtenkov ustvari celovito podobo, tako tudi sveta ne moremo v polnosti dojeti, če ne priznamo vseh različnosti, ki so položene v stvarstvo. Dokler se ne zavemo, da je nekdo poleg nas drugačen in mu ne pustimo svobode, da svojo drugačnost tudi živi, ne moremo reči, da imamo o svetu realno podobo. Ostajamo namreč v neki svoji iluziji in to vsiljujemo svetu. Tak pristop ne more imeti drugačne usode, kot da vodi v nestrpnost in uničevalen boj. Težava torej ni v tem, da različnost, delitve obstajajo, ampak v tem, kako jih dojemamo ter kako vplivajo na naše ravnanje in komuniciranje.
<...>