Pisati o knjigi v dobi interneta je danes že skoraj nostalgično dejanje. Papir je za poznavalce menda že izgubil bitko z elektronskimi nosilci vsebin. Med nami je doba e-bralnikov, doba instant misli, v hipu pripravljenih požirkov stavkov, doba neposrednega komuniciranja, ki zaradi nepregledne količine in nenehnega draženja »žleze radovednosti« ostaja na plitvini, na površini oceana besed.

Od tu je težko v globino, po odgovore na temeljna vprašanja človeka. Pa ne rečem, da nima twitter s svojimi zapovedanimi 140 znaki na sporočilo pesniško privlačnost haikuja. Pa ne trdim, da blog ni oblika, ki iz vsakega zemljana lahko napravi novinarja, opazovalca in opisovalca dogajanja. Pa ne zagotavljam, da facebook ni orodje povezovanja. Vse to tudi sam uporabljam. Trdim pa, da bi v materijo vtisnjena, na prepletena celulozna vlakna gravirana beseda nujno morala biti bolj izbrana, težja, tehtnejša, človeku bolj relevantna.

Vendar pa hiter pogled po policah na knjižnih sejmih...